Samostojni podjetniki, ki jih imenujemo normiranci, navzven poslujejo povsem enako kot običajni samostojni podjetniki, razlika pa je v njihovem računovodstvu in v davčnih obračunih. Da ste samostojni podjetnik normiranec, v svojih dohodkih sicer v preteklem letu ne smete presegati zneska 50.000 evrov.

Kakšne davke plačuje samostojni podjetnik normiranec?

Pri običajnem samostojnem podjetniku predstavlja davčno osnovo razlika med vsemi prihodki ter med davčno priznanimi odhodki. Matematika je torej povsem preprosta. Pri normirancih ni določanje davčne osnove nič kaj bolj zapleteno, vendar pa se določi na drugačen način. Od vseh prihodkov se odšteje 80 odstotkov, ki predstavljajo normirane stroške, preostalih 20 odstotkov pa predstavlja njihovo davčno osnovo. Marsikomu je takšen način poslovanja bolj pri srcu, saj so prepričani, daje tako veliko manj računovodskega dela in se je treba manj ukvarjati “s papirji”. Davčni normiranci so sicer lahko tako tisti, ki so zavezanci za DDV, kot tisti, ki to niso.

Kakšne so dejanske razlike v računovodstvu?

Samostojni podjetnik normiranec računovodstva ne potrebuje in lahko tako vse dela sam. Ker znaša davčna osnova v vsakem primeru 20 odstotkov, je to preprosto, saj mu ni potrebno ugotavljati dohodninske lestvice. Res pa je, da ne more uveljavljati olajšav.

Kdaj se izplača biti normiranec?

Kadar ima podjetje nizek promet, se običajno ne izplača biti normiranec, saj v tem primeru ni mogoče uveljavljati olajšav. Prav tako je treba upoštevati razliko med vsemi prihodki in odhodki – kadar je ta velika, se izplača odločiti za normirano plačevanje davčnih  obveznosti, če je razlika majhna, pa je bolje imeti običajen s. p.

Če se odločite, da boste samostojni podjetnik normiranec, pri svojem poslovanju ne smete preseči 50.000 evrov – a za večino samostojnih podjetnikov, zlasti tistih na začetku podjetniške poti, to ni težava. Kadar tak promet presežete, pa sicer velja razmišljati tudi o tem, ali je še primerno biti s. p., ali je bolje podjetje preoblikovati v d. o. o.