Konkurenca, boj za obstanek, monopol, bankrot. Te in še ostali izrazi se porajajo po glavi managerjem, ko razmišljajo o boju s konkurenco.

 

Konkurenčnost je možnost razvoja. Trg brez konkurence ne bi obstajal. Imeli bi zgolj enega ponudnika. Vsekakor nepredstavljivo. Kajti le konkurenca skrbi, da so cene na določenem nivoju in hkrati, da je razvoj novih storitev in produktov na vidiku. Brez konkurence ne bi bilo potrebe po novem razvoju, po izboljšavah. Zato je monopol tudi zakonsko prepovedan. Oziroma, vsaj naj bi bil. V uvodu smo napisali, kaj vse hodi managerjem po glavi, ko se spustijo v boj za prevlado na trgu. Pa vendar popolno uničenje nasprotnika ni zaželeno. To je zelo pomembno predvsem za manjša podjetja. Verjetno si niti ne morejo privoščiti nekakšnega težkega boja, pa vendar obstajajo načini kako si lahko določeno podjetje zagotovi svoj delež na trgu. Poleg vsega, pa si lahko zagotovi še zveste oziroma privržene stranke. Če si podjetja želijo zagotoviti (še) večji uspeh in konkurenčnost, predvsem pa prepoznavnost, se morajo lotiti največjih tekmecev. Boji, v katerih nastopata popolnoma drugačna igralca, je vedno skrbno opazovan boj. Tudi občinstvo ga opazi. To pa zato, ker izstopa. Ne verjamete? Primerjamo lahko s športom. Če igrata dva približno enaka igralca, bo tekma precej nezanimiva, kajti igra se bo odvijala bolj na sredini kot pa na nasprotnikovi strani. Če pa je tekma med elitno ekipo in ekipo, ki je nekaj lig nižje, potem takšen boj ostane vedno v središču pozornosti. Zlasti, če »manj vredna« ekipa preseneti dobro, vrhunsko ekipo. Nato vsi govorijo samo še o tem. Popolnoma enako je na trgu. Če se lotite velikih rib, boste opaženi, hkrati pa se boste ogromno naučili, posledično pa tudi razvili. Če pa se bo vaša tekmovalnost odvijala med vam enakimi, boste ostali kjer ste. Tudi če zmagate.